Z zatrjevanji v reviziji, da je tožnik prejel bistveno manj kot toženka, ker so nepremičnine, ki so mu pripadle, vredne manj, kot je navedeno v sporazumu, toženkine pa več, tožnik uveljavlja zmoto o vrednosti predmeta pogodbe in očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev. Zaradi teh okoliščin bi moral zahtevati razveljavitev sporazuma in ne ugotovitev njegove ničnosti. Ničnosti sporazuma tudi ne more uspešno uveljaviti s sklicevanjem na okoliščine, nastale v izpolnitveni fazi – na neizpolnitev dogovorjenega in na zaplete pri vnovčevanju pridobljenega premoženja.
Iz revizijskih navedb izhaja, da v zavrnjenih denarnih zahtevkih vsebovani zneski predstavljajo vrednost terjatev iz poslovne dejavnosti pravdnih strank, ki jih dolžniki še niso poravnali. Teh terjatev pa toženka tožniku ni dolžna plačati. Tožnik je namreč na podlagi obravnavanih sporazumov postal upnik teh terjatev, zato bi jih on moral tudi izterjati. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, zadostuje, da je o odstopu obveščen (prvi odstavek 438. člena ZOR). Po ugotovitvah sodišč se toženka ni zavezala jamčiti za izterljivost terjatev. Odstopnik pa odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve le, če je bilo to dogovorjeno (prvi odstavek 443. člena ZOR).
↧