Sodišče je že v sodbah v zadevah U 2488/05 in U 2558/05 z dne 30. 11. 2005 in U 2706/05 z dne 21. 12. 2005 ter v številnih naslednjih sodbah (na primer: U 1537/2006) zavzelo stališče, da je interpretacija pojma preganjanjanja netočna tako z vidika vira J. C. Hathawaya, na katerega se je sklicevala tožena stranka v praksi odločanja, in je tudi pravno nepravilna z vidika 9. člena Direktive št. 2004/83/EC in da je tožena stranka zaradi sodne prakse Evropskega sodišča pravice (Case C-106/89 in Case C-129/96) ne sme uporabljati, ampak mora za podlago vzeti usmeritev iz Direktive št. 2004/83/EC. Opredelitev preganjanja, kot jo uporablja tožena stranka, ni v nasprotju zgolj z besedilom 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, ampak tudi z določilom 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 18. členom Ustave RS, saj je mučenje v navedenih predpisih absolutno prepovedano ne glede na to, ali gre za "nenehno" ali enkratno dejanje (sodba v zadevi U 1731/2006 z dne 13. 9. 2006). Če tožena stranka procesne določbe pospešenega postopka po ZAzil uporabi v nasprotju z Ženevsko konvencijo, potem sodišče to napako lahko odpravi v upravnem sporu, zato ni potreben postopek po 156. členu Ustave zaradi protiustavnosti ZAzil. Zahtevek za združenje družine je tožnik nedvomno postavil, tožena stranka bi morala najprej razčistiti v kakšnem obsegu tožnik uveljavlja pravico do združevanja družine in potem odločiti, ali so za to izpolnjeni pogoji.
↧