Tožnik v stečajnem postopku v roku ni prijavil denarnih terjatev, ki jih je toženka poravnala po pravnomočni sodbi, ki je bila kasneje v revizijskem postopku razveljavljena. Tožnik je od dneva, ko je bil njegovemu pooblaščencu vročen revizijski sklep, vedel, da njegove denarne terjatve ne veljajo več kot pravnomočno ugotovljene, ampak so sporne (plačilo denarnih prejemkov iz delovnega razmerja in nadomestila plač, ki jih je tožnik prejel v določenem obdobju), zato bi jih v stečajnem postopku, ki je bil uveden zoper toženo stranko, moral prijaviti. Ker tega ni storil, se šteje, da je njegova terjatev nasproti toženi stranki v tem delu prenehala (5. odstavek 296. člena ZFPPIPP). Tožnik tako nima pravnega interesa za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova bruto plač in zakonskih zamudnih obresti od neto plač za vtoževano obdobje, zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči.
Obveščanje delodajalca o razlogih za neprihod na delo je dolžnost delavca. Če delavec ob opustitvi te dolžnosti na naslovih, ki jih sporoči delodajalcu, niti ni dosegljiv, kar je pokazal konkretni dokazni postopek, njegova odsotnost pa presega 5 zaporednih delovnih dni, je podan utemeljen odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj se tožnik ni javil na delo pri toženi stranki, prav tako pa tudi ni sporočil razloga za neprihod na delo oziroma za toženo stranko kljub pozivom ni bil dosegljiv več kot 5 dni. Podan je tudi drugi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. Samovoljno prenehanje prihajanja na delo pomeni za delodajalca hudo kršitev pravic iz delovnega razmerja. Direktor je tudi izpovedal, da zaradi tožnikove neodzivnosti ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, zakonita.
↧