Dejstva, ki se zgodi po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, učinek pravnomočnosti ne zajema. V takšnem primeru tako ne gre za zadevo, o kateri bi bilo že pravnomočno razsojeno (res iudicata), ne glede nato, ali je novo dejstvo pravno pomembno ali ne. Odločitev o tem, ali je novo nastalo dejstvo pravno pomembno ali ne, namreč spada že v vsebinski preizkus utemeljenosti zahtevka.
Sodišči prve in druge stopnje imata prav, ko opozarjata, da ni mogoče zato, ker je imelo zemljišče ob sprejemu ponudbe status kmetijskega zemljišča, iz tega izvajati dejstva, da je ponudba zavezujoča, ker pa je bila namembnost naknadno spremenjena, pa šteti, da odložni pogoj odobritve ni več potreben. Poleg tega je Vrhovno sodišče že v sodbi II Ips 308/2010, s katero je odločalo o revizijo zoper odločbo sodišča druge stopnje v prvem postopku med pravdnima strankama opozorilo, da tožeča stranka ni predkupna upravičenka ZKZ. Obrazložilo je, da v razmerju do oseb, ki so prav tako podale izjavo o sprejemu ponudbe, vendar niso predkupni upravičenci, ponudba iz 20. člena ZKZ nima pravnih učinkov ponudbe iz prvega odstavka 22. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri teh osebah gre namreč za povsem nedoločen krog oseb, ponudbo, naslovljeno na nedoločeno število oseb pa OZ v tretjem odstavku 22. člena opredeljuje le kot vabilo k dajanju ponudb. To pomeni, da v primeru, ko nihče izmed predkupnih upravičencev ponudbe ne sprejme pravočasno, prodajalec lahko sklene pogodbo z enim izmed ostalih sprejemnikov ponudbe, sme pa sklenitev pogodbe tudi odkloniti.
↧