Tožena stranka v reviziji pravilno opozarja, da bi bila odločitev sodišča druge stopnje pravilna, če bi se pogodbeni stranki o plačilu pogodbene kazni za primer objektivne zamude dogovorili že v prodajni pogodbi z dne 2.4.2002, torej pred nastankom zamude. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da sta pogodbeni stranki dogovor o tem, da tožnik plača pogodbeno kazen kljub temu, da ni v ničemer povzročil zamude pri izročitvi premičnin, sklenili šele v dodatku z dne 10. 2. 2003, potem ko je izdana začasna odredba že prenehala veljati in ko je tudi zamuda že prenehala z izročitvijo stvari dne 21.12.2002. Tožena stranka ima tako prav, ko opozarja, da po pogodbenih določilih, ki so veljala v trenutku nastanka škode, tožnik pogodbene kazni ni bil dolžan plačati, zato njenega povračila tudi ne more zahtevati od tožene stranke.
↧