V točki 17. odločbe št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 je Ustavno sodišče RS izrecno navedlo, da gre v primeru odločanja o zahtevi za sodno varstvo za odločanje v okviru enotnega upravno-kaznovalnega postopka, v katerem opravljajo okrajna sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo.
Pritožnik zgolj na podlagi tega, da je poslal opravičilo za izostanek s prošnjo za preložitev naroka ter na podlagi zatrjevanega pogovora z delavko sodišča, še ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče narok res preložilo. Ocena o tem, ali je razlog za izostanek opravičljiv ali ne, je namreč v domeni sodišča, pritožnik pa se pred razpisanim narokom, glede na poslano opravičilo in glede na zatrjevano pojasnilo delavke sodišča niti ni prepričal, ali je narok res preložen ali ne, saj s strani sodišča ni prejel nobenega obvestila. Če sodišče naroka ne preloži oziroma stranke ne obvesti, da je prošnji za preložitev naroka ugodilo, velja domneva, da prošnji ni bilo ugodeno in je v takem primeru procesni položaj obdolženca, ki se ne zglasi na narok, na katerega je bil pravilno povabljen, enak kot da izostanka ne opraviči.
Zakonodajalec je z uvedbo domneve o umiku zahteve za sodno varstvo ob pogojih, navedenih v 3. odstavku 61. člena ZP-1, postrožil procesni režim zahteve za sodno varstvo in od vlagatelja zahteve za sodno varstvo zahteva sodelovanje v postopku, ki teče po vloženi zahtevi za sodno varstvo, da se izogne predvidenim sankcijam, to je domnevi o umiku zahteve za sodno varstvo. To pa tudi pomeni, da morajo biti že samemu opravičilu priloženi podatki, na podlagi katerih bo sodišče ugotovilo, ali je izostanek upravičen ali ne, ne pa da sodišče vlagatelja na predložitev teh podatkov oziroma dokazil šele kasneje poziva, prav tako pa se mora vlagatelj tudi sam na ustrezen način prepričati, ali je narok preložen ali ne, da ga ne zadenejo posledice nesodelovanja v postopku z zahtevo za sodno varstvo.
↧