Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.
Spor o obliki vračanja premoženja v denacionalizacijskem postopku (revidentka izpodbija pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo premoženja v naravi, ne pa tudi višine odškodnine v obliki obveznic SOD), ni spor o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti, zato revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.
Z navedbo, da se v tej zadevi obravnavajo temeljni koncepti stvarnega in obligacijskega prava in da gre za materialnopravna vprašanja pravilne uporabe 16. in 32. člena ZDen, revidentka ni opredelila konkretnega materialnopravnega vprašanja, ki naj bi bilo v obravnavani zadevi pomembno za odločitev in v zvezi s katerim naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Takšnega pravnega vprašanja tudi ni izpostavila v nadaljevanju revizije, čeprav je to sicer napovedala v njenem uvodnem delu, v katerem utemeljuje obstoj pogojev za njeno dovoljenost. Ni pa naloga Vrhovnega sodišča, da med revizijskimi razlogi in navedbami išče in nato samo kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje oziroma pravna vprašanja, ki naj bi utemeljevala dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Upoštevaje, da ima v denacionalizaciji konstitutivne učinke pridobitve lastninske pravice pravnomočna odločba o denacionalizaciji, vpis v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave, in da je bila odločba o denacionalizaciji, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist revidentke v delu, ki se nanaša na obravnavano nepremičnino, odpravljena, gre tudi v konkretnem primeru za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica). Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pa revidentka samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
↧