Iz 258. člena ZPP izhaja, da sodišče lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka, če se prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče (prvi odstavek), prav tako pa lahko sodišče odloči, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek) - vendar to pomeni pravilnemu vabilu iz 261. člena ZPP.
Pravica do izjave se ne izčrpa le na področju navajanja dejstev in dokazov, oziroma izvedbe dokazov po uradni dolžnosti v skladu z 7. členom ZPP oziroma 34. členom ZDSS-1, temveč se razteza tudi na izražanja pravnih naziranj in s tem vplivanja na ta del odločanja sodišča.
↧