Vrhovno sodišče uvodoma opozarja na temeljno pravilo o trditvenem bremenu strank. Edini način, da dejstva najdejo pot v dejansko podlago sodbe, je prek navedb strank, v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP. Pri tem pa dodaja, da se v sporih v zvezi z znaki razlikovanja navedbe strank po sami naravi stvari dopolnjujejo z grafičnimi dokazi (slikami, fotografijami), s tem, da pravna narava grafičnih prikazov ni zgolj v dokazovanju trditev strank, temveč tudi v dopolnjevanju same trditvene podlage. Zato priloga s slikami kot grafična primerjava primerljivosti znakov ustrezno dopolnjuje relevantne tožbene navedbe, vezane na prikaz grafične nedistinktivnosti. Ker materialnopravno kritično presojo o enakosti oziroma podobnosti znakov (enega, zaščitenega z znamko, in drugega, ki posega v znamko) opravi sodišče samo, so še posebej pomembni ustrezni grafični prikazi s slikami, ki po svoji pravni naravi tvorijo tako del trditvene podlage kot predstavljajo tudi ustrezen dokaz o resničnosti zatrjevanih dejstev.
Ker se sklepčnost nanaša na vsebinski, materialnopravno vidik tožbe, je namreč individualizacija presplošnih tožbenih navedb mogoča tudi preko aktivnega ravnanja tožene stranke. Z odgovorom na tožbo (v katerem je oporekala tožbenemu opisu obstoja kršitvenega ravnanja) je namreč tožena stranka v bistvenem dopolnila in tudi konkretizirala pomanjkljive tožbene navedbe, česar pa pritožbeno sodišče pri presoji o nesklepčnosti spornega tožbenega predloga ni upoštevalo.
↧