Tožeča stranka izhaja iz napačne predpostavke, da naj bi bila asignacija način „vzpostavljanja“ terjatev. Ravno nasprotno: asignacija je način prenehanja terjatev, tako, da se preko dvojne pooblastitve poplačata dva dolga: dolžnik pooblasti svojega dolžnika, da izpolni dolg upniku namesto njemu, svojega upnika pa pooblasti, da sprejme izpolnitev od njegovega dolžnika. Poleg tega je nelogična trditev, da naj bi tožnica kot asignat pridobila terjatev do toženca kot asignanta; značilnost njunega (kritnega) razmerja je ravno obratna: da ima asignant terjatev do asignata. Sklenjene asignacije tako ne morejo biti upoštevna podlaga za povrnitev stroškov nakupa lesa, ki jih tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke. Pri tem je obstranskega pomena presoja, ali je pri njihovi sklenitvi šlo za navidezen pravni posel. Da bi morala tožena stranka stroške za les nositi na kakšni drugi (dejanski in pravni) podlagi, pa tožeča stranka ni uveljavljala. Zato njen zahtevek do povrnitve teh stroškov ne more biti utemeljen.
↧