Tožnica je s plačilom izpolnila obveznost plačila stroškov postopka, toženec je izpolnitev prejel po še nepravnomočni odločbi sodišča, ki pa je že bila izvršljiva zaradi nesuspenzivnega učinka pritožbe (rednega pravnega sredstva), toženec pa je izpolnitev v izogib izvršbi zahteval od tožnice pred pravnomočnostjo. Z odločbo pritožbenega sodišča pa je bila tožnica razbremenjena obveznosti plačila stroškov postopka. Po presoji pritožbenega sodišča gre za tipičen primer neupravičene obogatitve na strani toženca po tretjem odstavku 190. člena OZ, zato je toženec neupravičeno obogaten in je prejeti znesek dolžan vrniti.
↧
VSC Sodba Cp 552/2018 - Višje sodišče v Celju
↧
VSC Sklep II Ip 368/2018 - Višje sodišče v Celju
Neracionalno bi bilo, da bi moral dolžnik praktično skupaj z ugovorom ali v zelo kratkem času po vložitvi podati še predlog za nasprotno izvršbo, ko sploh še ne ve, ali je utemeljeno ugovarjal sklepu o izvršbi ali ne.
Upnik še neutemeljeno nasprotuje plačilu zakonskih zamudnih obresti, ker po njegovem v nobenem primeru ni mogel postati nepošten. Sodišče prve stopnje navedlo pravilno materialnopravno podlago 193. člen OZ. Ugotovilo je, da je dolžnik zahteval zakonske zamudne obresti od izterjevanega zneska od datuma, ko je upnik prejel poziv dolžnika na prostovoljno vračilo preplačila. Prejema poziva v pritožbi ne zanika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil upnik od dneva izvensodnega poziva v zamudi, kajti takrat je vedel, da bo moral neupravičeno prejeta sredstva vrniti in ni bilo mogoče govoriti o njegovi dobri veri1.
↧
↧
VSC Sklep Cp 313/2016 - Višje sodišče v Celju
Druga nasprotna udeleženka za koriščenje vode iz navedenega vodnega vira nima vodne pravice, domačija in stanovanjska stavba pa pitno vodo sicer pridobivajo preko javnega vodovodnega omrežja. Za koriščenje vode kot javnega dobra, tretji odstavek 19. člena SPZ določa, da se lahko pridobi posebna pravica uporabe le pod pogoji, kot jih določi zakon. Pravico do uporabe vode kot javnega dobro ureja Zakon o vodah. Ta rabo vode posamezniku dopušča le, če ta pridobi vodno dovoljenje in z njim vodno pravico. Navedeni zakon lastno oskrbo posameznega gospodinjstva s pitno vodo in v zvezi s takšno rabo tudi ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist takšnega zemljišča, dopušča le na območjih, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo in ob pridobitvi vodnega dovoljenja (117. člen). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni odločilo tudi o ustanovitvi takšnih služnosti.
↧
VSC Sklep Cp 394/2016 - Višje sodišče v Celju
Glede samega postopka naložitve in izterjave plačila sodne takse pa ZST-1 v prvem odstavku 34. člena in v 34.a členu določa, da sodišče taksnemu zavezancu izroči in pošlje plačilni nalog z zakonsko določno opredeljeno vsebino, zoper katerega ima pozvani zavezanec pravno sredstvo ugovor.
Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa, ki ne izpolnjuje niti oblike, niti vsebine, kot jo določa prvi odstavek 34. člena ZST-1, nima pravne podlage.
Določbe ZNP, ki urejajo postopek sodnih depozitov, vprašanj, kdo nosi stroške tega postopka, posebej ne urejajo. Zato pa za sodne depozite v civilno pravnih razmerjih, kakršno je bilo tudi razmerje med predlagateljico kot dolžnico in nasprotnim udeležencem kot upnikom, katerega izpolnitev je bila po predlogu predlagateljice opravljena in dovoljena v predmetnem nepravdnem postopku, velja določba 307. člena OZ. Ta določa, da stroške veljavne in nepreklicane položitve plača upnik. Zato mora v nepravdnih postopkih zaradi sodnega depozita v zvezi s civilnopravnimi razmerji stroške sodnih taks, torej tudi tistih, ki bi jih bil dolžan plačati predlagatelj, če ne bi bil že po zakonu oproščen plačila sodnih taks, nositi upnik - nasprotni udeleženec.
↧
VSC Sodba Cp 530/2018 - Višje sodišče v Celju
Regres je zakonsko omejen glede na izplačano odškodnino oškodovancu in se ne upošteva sokrivdo.
↧
↧
VSC Sklep II Cp 136/2019 - Višje sodišče v Celju
Glede na to, da je izvedenka ocenila, da je samomorilno vedenje realno mogoče, pri čemer je minulo samomorilno vedenje pripisala blodnjavemu doživljanju zadržane, sodišče prve stopnje upravičeno ni verjelo zadržani, da je z grožnjami po skoku skozi okno in kasneje poškodovanjem z nožem poskušala le prestrašiti moža.
↧
VSC Sklep Cp 241/2016 - Višje sodišče v Celju
Po določbi prvega odstavka 23. člena ZPP se nepristojno sodišče izreče za nepristojno in po pravnomočnosti takšnega sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču. Glede na takšno določbo so pravno zmotni pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da bi to moralo za tem, ko je od nepristojnega sodišča prejelo odstopljeno zadevo, od nepristojnega sodišča zahtevati še morebitne pisne vloge, ki so jih pravdne stranke po izdaji sklepa o nepristojnosti morebiti vložile nepristojnemu sodišču in za katere pristojno sodišče sploh ne ve, ker ga nobena od pravdnih strank, na to ni opozorila. Določba prvega odstavka 131. člena OZ, ki uzakonja krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Če oškodovanec dokaže, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, je s tem dokazal, da je njegov zahtevek za povrnitev škode proti odgovorni osebi utemeljen. Odgovorna oseba (toženec) pa se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni, če zatrjuje in dokaže, da za nastalo škodo (čeprav vzrok zanjo izvira iz njene sfere), ni kriva. Slednje pomeni, da se lahko odgovorna oseba (toženec) razbremeni odgovornosti, če zatrjuje in dokaže, da ni ravnala niti naklepno niti z malomarnostjo (135. člen OZ), torej da je ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje. Glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu tako trditve tožencev o dejstvu, da so delovna sredstva, pri uporabi katerih se je pri delu poškodoval tožnik in ki jih je zagotovil prvotoženec, kvalitetna in primerna in je prvotoženec pri zagotovitvi le-teh ravnal z dolžno skrbnostjo, predstavljajo trditve tožencev o ekskulpacijskih razlogih.
↧
VSC Sodba Cpg 7/2019 - Višje sodišče v Celju
Pravdna stranka mora za svoje trditve predlagati tudi dokaze (7. člen ZPP in 212. člen ZPP) in predlagati dokaze pomeni, da so upoštevni samo tisti dokazi, za katere stranka nepogojno predlaga, naj se izvedejo, čemur dikcija ″po potrebi″ ne ustreza.
Pritožba ni uspela izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela, da se tekoči trak večkrat ustavi zaradi ovir na traku in da jih delavci sami odstranjujejo na nepravilen način, zato ne more biti uspešna niti v tem, da bi izpodbila zaključke sodišča prve stopnje, da ni izvajala nadzora nad delom na način, da bi pravočasno ukrepala in preprečila kršitve pri varnem načinu dela.
Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka kot delodajalec poškodovanega delavca skladno z določbo 87. člena ZZVZZ dolžna tožeči stranki povrniti nastalo škodo, vendar v višini 90% vtoževane terjatve ob upoštevanju soprispevka poškodovanega delavca.
↧
VSC Sklep Cp 6/2019 - Višje sodišče v Celju
Tožnik je s tožbo uveljavljal odškodnino zoper dve toženki, tožbeni zahtevek, da se naj ugodi tožbi v višini 15.000,00 EUR do celote (ki ga kljub pozivu ni popravil oziroma dopolnil), ne predstavlja tako določno opredeljenega tožbenega zahtevka zoper toženki, da bi bila tožnikova tožba sposobna za obravnavo.
↧
↧
VSC Sodba Cp 441/2017 - Višje sodišče v Celju
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je (tudi) tožeča stranka imela pravico uporabe na sporni nepremičnini na dan uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997). Ugotovilo je, da je kot ena od soinvestitorjev po Samoupravnem sporazumu št. 2/82 o združevanju dela in sredstev za skupno izgradnjo in koriščenje radiorelejne postaje B. iz leta 1982 imela pravico uporabe predmetne nepremičnine oz. objekta B. za opravljanje svoje dejavnosti in da je le-to tudi koristila. Solastninsko pravico je pridobila v deležu, sorazmernemu njenemu vložku sredstev, to je v obsegu 1231/10000.
↧
VSC Sodba Cpg 40/2019 - Višje sodišče v Celju
Izpodbijana sodba ima razloge in že iz pritožbeno povzetih razlogov sodbe izhaja, da je presoja sodišča prve stopnje sledila razlogom, ki so pojasnjeni v sodbi, tako da ne vzdrži niti očitek pritožbe, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi. Za slednjo procesno situacijo bi šlo tedaj, če bi odločitev sodišča (izrek sodbe) bil v nasprotju s tem, kar je sodišče razlogovalo v obrazložitvi.
Izvršitelj ni izpolnitveni pomočnik upnika, temveč je v predlogu za izvršbo ali v predlogu za zavarovanje samo njegov predlagatelj (8. odstavek 40. člena ZIZ), položaj izvršitelja v konkretni zadevi pa pridobi šele z izdajo sklepa o izvršbi (44.a. člena ZIZ) in tedaj postane izpolnitveni pomočnik sodišča, ker neposredno opravlja posamezna dejanja izvršbe ali zavarovanja (7. točka 16. člena ZIZ)
Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve, ki temeljijo na lastni dokazni oceni pritožbe, da je tožena stranke že 29. 12. 2010 vedela, da so zarubljeni predmeti last tožeče stranke in da od tedaj dalje ravna protipravno, ker predmete zadržuje in ker ji je z uporabo pravnih sredstev v izvršbi in z vlaganjem tožb onemogočila, da bi zarubljene predmete uporabljala.
↧
VSC Sodba Cp 596/2018 - Višje sodišče v Celju
Bistveno za presojo v konkretni zadevi je, da je tožnik vlagal (z lastnimi sredstvi in delom ter ob pomoči sorodnikov in prijateljev) v nepremičnino toženca, in sicer v prepričanju, da je nepremičnina v lasti njegove matere in da jo bo podedoval. V nepremičnini je živel in vse do materine smrti ni vedel, da je dejanski lastnik nepremičnine postal toženec in da je slednji nepremičnino dal materi v najem. Toženec je vedel, da tožnik živi v nepremičnini. V obdobju od 1. aprila 2007 do konca aprila 2011, ko je izgubil posest nepremičnine, je tožnik (med drugimi) izvedel dela (prizidek z WC-jem, dokončanje podstrešne sobe, mejno ogrado in žičnico za vinsko trto), ki so povečala vrednost toženčeve nepremičnine skupno za 2.260,00 EUR. Na podlagi predmetnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in na podlagi 190. člena OZ v zvezi s 193. členom OZ tožniku prisodilo predmetni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.
↧
VSC Sklep Cp 148/2017 - Višje sodišče v Celju
V zvezi s 132. členom ZZZDR, kot pravno podlago za spremembo z izvršilnim naslovom (kar je tudi sodna poravnava) določene preživnine, je sodna praksa že zavzela stališče, da morajo spremembe na strani preživninskega upravičenca ali preživninskega zavezanca biti bistvene, da je mogoče poseči v obstoječe preživninsko razmerje. Šele ko in če sodišče ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine, ki se tičejo bodisi potreb upravičenca bodisi zmožnosti zavezanca bistveno spremenile, lahko pristopi k ponovnem odmerjanju preživnine.
↧
↧
VSC Sodba Cpg 190/2018 - Višje sodišče v Celju
Stališče sodišča prve stopnje, da ustavljeno vozilo na avtocesti, še posebej na prehitevalnem pasu, predstavlja nepričakovano oviro in razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi lahko voznik J. Z. zaključil prehitevanje in nadaljeval vožnjo na prehitevalnem pasu avtoceste, če tam ne bi stalo V. vozilo in osebe ob vozilu in se vanje ne bi mogel zaleteti, če teh tam ne bi bilo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča preširoko in zgrešeno. Ni šlo za navadno ustavljeno vozilo na avtocesti, temveč kot posledica prometne nesreče. Da prometna nesreča na avtocesti v danih prometnih razmerah ne pomeni nepričakovano oviro ob dejstvu, da so avtoceste izredno obremenjene, promet pa gost in da redno prihaja do vedno več prometnih nesreč in da na delu ceste, kjer je prišlo do škodnega dogodka, praktično dnevno prihaja do razno raznih zastojev zaradi prometnih nesreč. Tožena stranka utemeljeno navaja, da se od vsakega posameznika pričakuje, da vozi previdno, pozorno, da je pozoren na promet, na dogajanje na cesti pred sabo, na dogajanje za sabo, da je promet živi organizem in vsak udeleženec je dolžan nastalo prometno situacijo spremljati.
Povračilni oziroma regresni zahtevek zavarovalnice zastara v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, ta zastara v času, ki na splošno velja za terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb, to je v treh letih.
↧
VSC Sklep Cp 13/2019 - Višje sodišče v Celju
Stiki otroka s tretjo osebo morajo biti v otrokovo korist.
↧
VSC Sodba in sklep Cpg 212/2018 - Višje sodišče v Celju
Procesna odločitev sodišča prve stopnje je sicer zmotna, potem, ko je pravilno ugotovilo, da gre pri prvotnem zahtevku in podrejenem zahtevku za navidezno kumulacijo zahtevkov in bi o podrejenem zahtevku ne bilo potrebno odločati v procesnem smislu z zavrženjem tožbe, pač pa bi moralo zgolj presojati enak tožbeni zahtevek na obeh zatrjevanih pravnih podlagah. Slednje pa je sodišče prve stopnje naredilo, kot izhaja iz zgornjih navedb.
Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vlogo tožeče stranke z dne 29. 8. 2018, vloženo pri sodišču istega dne, ker je z njo tožeča stranka postavila nov tožbeni zahtevek, kar pa pomeni, da je skladno z določbo drugega odstavka 184. člena ZPP spremenila tožbo, tožbo pa je mogoče spremeniti do konca glavne obravnave, kar je skladno s prvim odstavkom 184. člena ZPP.
Stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z vlogo prekludirana, je procesno zmotno, saj je sprememba tožbe glede na določbo prvega odstavka 184. člena ZPP dopustna tudi v ponovljenem postopku in to do konca glavne o obravnave.
↧
VSC Sklep II Kp 6769/2018 - Višje sodišče v Celju
Kolikor ne gre za krivo ovadbo, ki je kaznivo dejanje po 283. členu KZ-1, naznanitev kaznivega dejanja že po naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve oziroma obrekovanja.
↧
↧
VSK Sodba in sklep I Cp 607/2016 - Višje sodišče v Kopru
Ni podlage za uporabo 191. člena OZ. Tožnica tretji toženki ni plačala zneska 60.000,00 EUR brez pravne podlage. V zameno za ta znesek je od nje prejela izbrisno pobotnico, kot sta se sporazumeli.
↧
VSRS Sodba II Ips 318/2017 - Vrhovno sodišče
Zahtevek za povrnitev vlaganj ni utemeljen. Ta namreč niso bila brez podlage in niso povzročila tožničinega prikrajšanja (prim. prvi odstavek 48. člena SPZ). V zameno za svoja vlaganja je, tak je bil dogovor med strankama, namreč pridobila solastninsko pravico v deležu 1/3, kar se prilega dejstvu, da so njena vlaganja privedla do trostanovanjske stavbe.
Pravilo, po katerem dospejo zahtevki graditelja šele zatem, ko je ta izgubil posest nepremičnine (argument iz tretjega odstavka 48. člena SPZ), ne velja tudi v primerih, ko je na nepremičnini (v skladu z dogovorom med lastnikom in graditeljem, kot je bilo v konkretnem primeru) nastala solastnina obeh - lastnika in graditelja. Vezati obogatitveni zahtevek etažnega lastnika ali solastnika iz naslova vlaganj v skupne dele stavbe na njegovo izgubo posesti nepremičnine, bi bilo namreč v neskladju z ustavnim jamstvom lastnine (33. člen Ustave RS).
↧
VSC Sodba I Cpg 6/2019 - Višje sodišče v Celju
Tožnica je v pravdi I Pg 48/2015 uresničila pravico odstopiti od pogodbe zaradi stvarnih napak in je nastalo stanje neizpolnitve poslovne obveznosti. Ker vzrok za neizpolnitev izvira iz sfere toženke (gre za kršitev obveznosti prodajalca izročiti stvar brez napak) ima tožnica že po splošnem pravilu o poslovni odškodninski odgovornosti iz drugega odstavka 239. člena OZ upravičenje zahtevati povrnitev škode, ki ji je nastala, ker dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, medtem ko je posebno pravilo o tem upravičenju vsebovano v drugem odstavku 468. člena OZ (med pravicami kupca pri obstoju stvarnih napak prodane stvari). Iz zgoraj izpostavljenih okoliščin izhaja, da toženka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, saj je tožnici prodala stroj s skritimi stvarnimi napakami, ki jih je zamolčala (protipravno ravnanje). Zaradi skritih napak tožnica stroja, za katerega je plačala zavarovanje (škoda zaradi zaupanja), ni mogla uporabljati in ni bil uresničen njen pogodbeni interes (vzročna zveza), pogodba pa je bila tudi razvezana.
↧