V danem primeru vsebinski temelj odgovornosti zavarovanke tožeče stranke predstavlja določba 187. člena OZ. Tožeča stranka je bila namreč naročnik izvedbe gradbenih del. Vendar pa 187. člen OZ ni samostojna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti naročitelja in izvajalca del na nepremičnini, temveč je samo podlaga za (v odnosu do oškodovanca) solidarno odgovornost naročitelja za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini, za katero odgovarja izvajalec teh del (gre torej za posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega). Naročiteljeva odgovornost je torej odvisna od odškodninske odgovornosti izvajalca.
V primeru, ko naročnik v razmerju do tretjega (oškodovanca) izpolni svojo solidarno zavezo, ima pravico od vsakega drugega dolžnika zahtevati, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prim. prvi odstavek 188. člena OZ). To pomeni, da svoj regresni zahtevek lahko naslovi tako na dejanskega povzročitelja škode (tj. odgovornega za škodo; v obravnavanem primeru naj bi bila po trditvah tožeče stranke to družba S. d. o. o. oziroma podizvajalec), kot tudi na družbo, s katero ima podizvajalec sklenjeno podjemno pogodbo (v tem primeru družbo A. d. o. o.). Podjemnik namreč odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga bil sam opravil (630. člen OZ).
Zavarovančeve pravice ne preidejo na zavarovalnico, če je škodo povzročil nekdo, za katerega zavarovanec odgovarja. Kot zavarovanec je v tem primeru mišljen naročnik, kot nekdo, za katerega ravnanje zavarovanec odgovarja, pa izvajalec oziroma podizvajalec. Če je slednji zavarovan pred odgovornostjo, pa subrogacija ni izključena. V tem primeru bo zavarovalnica svojo pravico uveljavljala od zavarovalnice, pri kateri je zavarovana povzročiteljeva odgovornost.
↧
VSL Sklep I Cpg 225/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
↧
VSL Sodba II Cp 1937/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Toženka meni, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče zaradi tožničinega izgube voha odmerilo v višini 6.000,00 EUR, previsoka. Temu pritožbeno sodišče ne sledi.
↧
↧
VSL Sodba II Cp 2316/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Cestnoprometna kršitev tožnice ni bila minimalna. Njena odločitev za vožnjo s preprostim lesenim kmečkim vozom brez stranic po nepregledni, ovinkasti, asfaltirani cesti navkreber je bila neodgovorna in ni imela zgolj zanemarljivega prispevka k temu, da je bila povzročena škoda večja, kot bi bila sicer. To je nenazadnje razvidno tudi iz okoliščine, da je voznik traktorja, na katerega je bil pripet kmečki voz (mož tožnice), utrpel bistveno manjše poškodbe kot tožnica. Po oceni pritožbenega sodišča je soprispevek tožnice k nastali škodi v konkretnem primeru primerljiv s situacijami, ko je oškodovanec v prometni nesreči (bolj) poškodovan zato, ker v motornem vozilu ni bil pripet z varnostnim pasom. Glede na navedeno ocenjuje soprispevek tožnice k nastali škodi na 30 %.
↧
VSL Sodba II Kp 49596/2014 - Višje sodišče v Ljubljani
Opravičilo je obsojenka poslala po elektronski pošti na naslov zapisnikarice in ne na sodišče. Zaradi odsotnosti zapisnikarice je ta obstoj opravičila ugotovila šele po opravljenem naroku. Opravičilo, ki ni bilo naslovljeno na sodišče, ni mogoče šteti kot opravičljiv razlog za preložitev seje.
↧
VSK Sklep CDn 51/2019 - Višje sodišče v Kopru
Prepovedi iz 158. člena ZGO-1 učinkujejo z izdajo odločbe in veljajo dokler nedovoljena gradnja ni legalizirana ali postopek zaradi nedovoljene gradnje ustavljen na kakšen drug ustrezen način, kar pomeni, da so pravne posledice odločbe nastopile že z njeno izdajo, v zemljiški knjigi pa se le zaznamuje pravno dejstvo, da je nepremičnina obremenjena s prepovedmi iz 158. člena ZGO-1. Če je tako, ni mogoče niti po analogiji uporabiti določbe 356. člena OZ.
↧
↧
VSK Sklep I Cp 449/2018 - Višje sodišče v Kopru
ZVEtL-1 kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih v 43. členu primeroma našteva, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče.
↧
VSK Sodba I Cp 349/2016 - Višje sodišče v Kopru
Tožnik je odstranil streho in celotno prvo nadstropje ter talno ploščo med pritličjem in prvim nadstropjem tako, da so od obstoječe hiše ostale le zunanje stene, da je nato naredil ploščo nad pritličjem, nanjo postavil nove zidove prvega nadstropja ter nad njimi novo ploščo, na kar je moral zaradi pokanja enega izmed zidov narediti podporni zid za prvo nadstropje. Res je sicer izpovedal, da je po tem, ko je naredil podporni zid začel postopoma odkopavati in sproti betonirati, na podlagi česar pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da je potrdil, da je celotno staro hišo podrl in naredil na novo.
↧
VSL Sklep VII Kp 29291/2016 - Višje sodišče v Ljubljani
Zasebno tožbo v obravnavani kazenski zadevi je vložila oseba, ki ji je bila delno odvzeta poslovna sposobnost ravno v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, zato je zasebna tožba nedovoljena, pri čemer gre za neodpravljivo pomanjkljivost te vloge. Zasebni tožilec ne more sam opravljati procesnih dejanj, zato so takšna njegova dejanja neobstoječa oziroma nična.
Zato tudi skrbnikova odobritev neobstoječega procesnega dejanja, njegovega varovanca, ni mogoča.
↧
VSL Sodba I Cp 2502/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izročeni denar ni predstavljal posojila, saj je med pravdnima strankama manjkalo soglasje volj o tem, da bo toženka po določenem času tožniku vrnila enak znesek denarja. Pravno poslovno razmerje, ki je obstajalo med pravdnima strankama v času izročitve denarja za ustanovitev družbe, je bilo po svoji vsebini družbena pogodba.
↧
↧
VSC Sodba Cpg 5/2019 - Višje sodišče v Celju
Pritožbeno sodišče sicer soglaša z navedbami tožene stranke, da upravi ni treba koordinirati, nadzorovati in odgovarjati za vsako ravnanje vsakega zaposlenega, kar še zlasti ne velja za rutinska opravila, ki jih od zaposlenih terja vsakodnevno izvajanje dejavnosti gospodarske družbe in da se postrožena odgovornost za delo sodelavcev, v konkretnem primeru strokovnih služb, po citirani sodbi VS RS nanaša le na posle, ki niso del rutine v rednem poslovanju, temveč imajo za družbo poseben pomen in posebne ekonomske učinke. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s pritožbenimi navedbami tožene stranke, ki pa jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni uveljavljala, da je šlo za tak rutinski posel oziroma za opravila rednega poslovanja družbe, za katerega koordinacija in nadzor s strani uprave ni bil potreben in posledično ta ni odgovorna, tudi v obravnavanem primeru. Nedvomno je šlo pri obravnavanem projektu za poseben posel izven običajnega oziroma rednega poslovanja družbe tožeče stranke, je odločitev za sklenitev sporne zakupne pogodbe terjala še toliko večjo pozornost, pridobitev ustreznih informacij, organizacijo in nadzor nad delom vseh pristojnih služb s strani tožene stranke.
↧
VSC Sklep I Cp 61/2019 - Višje sodišče v Celju
Ugotavljanje višine taksne obveznosti pri bodočih ponavljajočih se denarnih terjatvah.
↧
VSC Sodba Cp 66/2017 - Višje sodišče v Celju
ZPP je pri ugotovitveni tožbi pravovarstveni interes povzdignil v izrecno določeno procesno predpostavko zato, ker se z ugotovitveno sodbo obstoj pravice ali pravnega razmerja le ugotavlja, ničesar pa se ne zapoveduje oziroma preoblikuje in zato praviloma ugotovitvena sodba nima učinka izvršljivosti. Pri tožbi, s katero tožnik od sodišča zahteva ugotovitev obstoja lastninske pravice, pa ni tako. Zakon o zemljiški knjigi namreč v 3. točki prvega odstavka 40. člena določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. To pomeni, da lahko stranka neposredno na podlagi take ugotovitvene sodbe doseže vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, kar pomeni, da takšna sodba ima učinek izvršljivosti. Že to dejstvo pa zadošča za odločitev o obstoju pravnega interesa za vložitev takšne tožbe.
Premoženje, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovne organizacijev javni lastnini namenjeno za opravljanje javne službe, je postalo s 1. 4. 1991 javna lastnina v upravljanju javnih zavodov (četrti odstavek 65. člena ZZ v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZZ), z dnem uveljavitve ZOFVI 14. 9. 1991 pa je (na podlagi drugega odstavka 61. člena tega zakona), postala lastnica premoženja v javni lastnini, s katerim so upravljali javni vzgojno izobraževalni zavodi, ki so izvajali srednje izobraževanje in je bilo namenjeno za opravljanje te javne službe, Republika Slovenija.
↧
VSC Sodba Cp 29/2019 - Višje sodišče v Celju
Sodišče izda na zahtevo bivšega zakonca novo odločbo o varstvu in vzgoji otrok ter o stkih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otrok.
↧
↧
VSC Sklep Cpg 21/2019 - Višje sodišče v Celju
Pritožba toženke utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z izpostavljeno presojo zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer prvi odstavek 287. člena OZ, po katerem se, če je med istima osebama več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadošča, da bi se mogle vse poravnati, in če ni sporazuma, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Slovenski računovodski standardi se nanašajo na, kot pove že njihovo ime, računovodenje, medtem ko je treba za presojo vprašanja vračunavanja uporabiti (med drugimi) zgoraj izpostavljeno določbo OZ. Skladno z navedenim se je sodišče prve stopnje zmotno oziroma v povsem pretirani meri oprlo na vprašanje (pravilnega) računovodenja. Po omenjeni določbi OZ lahko dolžnik obveznost, ki jo plačuje, navede ali v namenu nakazila ali pa uporabi referenčno številko obveznosti (sklic), ki jo je v izdanem računu določil upnik. Povedano drugače, sklic ni obvezen, ampak zadošča že opredelitev namena nakazila, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, temveč je zmotno zaključilo, da toženka z opredelitvijo namenov plačil ni v zadostni meri specificirala obveznosti, ki jih je plačevala.
↧
VSC Sklep Cp 229/2018 - Višje sodišče v Celju
Pojem krivde iz petega odstavka 35. člena ZNP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Upiranje nasprotnega udeleženca predlogu predlagateljice za spremembo oziroma omejitev njegovih stikov z mld. sinom, uveljavljanje procesnih pravic v zvezi z izvedenimi dokazi in uveljavljanje sredstev zavarovanj za dosego večjega obsega stikov z otrokom, ne pomenijo ravnanj, ki bi pomenila zlorabe procesnih pravic z namenom zavlačevanja postopka in ki bi s tem pogojevala uporabo določbe petega odstavka 35. člena ZNP.
↧
VSC Sodba Cpg 203/2018 - Višje sodišče v Celju
Iz zgoraj navedenega izhaja, da NS toženke tožnikov z izpodbijanim sklepom ni odpoklical iz utemeljenih razlogov po 268. členu ZGD-1. V takšni situaciji sicer drži razlog sodišča prve stopnje, da ZGD-1 ne vsebuje določb o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, vendar je ob začetni neenotnosti (novejša) sodna praksa, kot pravilno izpostavlja pritožba, dopustila presojo veljavnosti sklepa, takšno smer pa zagovarja tudi pravna teorija.3 Stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na osamljeni odločbi VS RS, da veljavnosti sklepov nadzornega sveta ni mogoče presojati, je zmotno in bi pripeljalo do tega, da bi ob veljavnosti sklepov nadzorni svet v praksi postal prevladujoči organ delniške družbe. V primerih kot je obravnavani je treba glede veljavnosti sklepov nadzornega sveta smiselno uporabiti OZ (analogna uporaba 86. člen OZ (ničnost pogodb) v zvezi s 14. členom OZ (drugi pravni posli)). Neveljaven sklep vodi k neveljavnosti odpoklica, pri čemer materialne napake sklepa (npr. njegova neutemeljenost na podlagi zakonske določbe 268. člena ZGD-1) povzročijo njegovo ničnost. Ničnost načeloma učinkuje za nazaj (ex tunc), vendar pa je treba v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ali predsednika zaradi neutemeljenih razlogov, učinke ničnosti iz razlogov pravne varnosti omejiti. Odpoklic je zato veljaven, dokler njegova njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena. Posledica tega pravila je v tem, da se štetje mandata, za katerega je član uprave oziroma predsednik opravljal funkcijo, ne ustavi med trajanjem sodnega spora o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, in v tem, da novi (nadomestni) član uprave lahko v vmesnem času veljavno opravlja funkcijo. Povedano drugače, tožnika se v konkretnem primeru, ko bi njun mandat po lastnih in neprerekanih navedbah v vsakem primeru, če ne bi bilo spornega odpoklica, potekel v času trajanja postopka na prvi stopnji sojenja (dne 20. 8. 2017), v družbo ne moreta reintegrirati in tudi ne moreta uspešno nasprotovati imenovanju drugega predsednika uprave, ki nenazadnje niti ni bil stranka te pravde.
↧
VSK Sodba I Cp 895/2015 - Višje sodišče v Kopru
Presoja odmere denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega.
↧
↧
VSC Sklep I Cp 25/2019 - Višje sodišče v Celju
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila korist otrok tudi sicer glavno vodilo in smoter nepravdnega postopka in da prav ta korist narekuje, da udeleženca tega postopka kot starša sama krijeta vsak svoje stroške postopka in da (potrebne) skupne stroške postopka (nagrado in stroške izvedenke) krijeta po enakih delih.
↧
VSC Sodba Cp 327/2017 - Višje sodišče v Celju
Glede na nesporna dejstva, da je traktor bil na miru in da se tožnik ni poškodoval pri vožnji s traktorjem, ampak ko je z njegovo pomočjo spravljal les, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo izključno za uporabo traktorja kot delovnega stroja, saj je bil prižgan (v pogonu) le iz razloga, da je tožnik lahko upravljal z vitlom. Sodišče je pravilno sklepalo, da ni šlo za promet z zavarovanim vozilom, kot je določeno v splošnih pogojih, saj ni šlo niti za premik traktorja niti za vožnjo v prometu oziroma pri opravljanju prevoza, temveč za delovanje traktorja, ki je bil prižgan (v pogonu) izključno zaradi možnosti upravljanja z vitlom pri premikanju hlodov; torej ni šlo za samo delovanje traktorja kot prevoznega sredstva, ki služi prevozu do nekega mesta oziroma vleki priključka.
↧
VSC Sodba Cpg 4/2019 - Višje sodišče v Celju
Pritožba, ki omenja meje pravnomočnosti, spregleda, da je toženka že v zadevi po nasprotni tožbi neuspešno uveljavljala (skoraj povsem) enake ugovorne razloge kot jih uveljavlja v tej pravdi oziroma v pritožbi. Ker je bilo o teh ugovorih že pravnomočno odločeno in ker velja v zvezi z vprašanjem ne bis in idem ekvivalenčna teorija (upošteva se tudi (dejanski) tožbeni temelj), se sodišču prve stopnje zaradi učinkov pravnomočnosti sploh ne bi bilo treba ponovno ukvarjati s presojo velike večine spornih vprašanj. Čeprav se je sodišče prve stopnje s takšno presojo sicer povsem po nepotrebnem ukvarjalo, pritožba zaradi učinka ne bis in idem z izpodbijanjem odvečnih razlogov sodišča prve stopnje ne more biti uspešna, saj ne more doseči presoje, ki bi nasprotovala pravnomočni odločitvi o predhodnem vprašanju. Ne samo neutemeljeno, temveč neupoštevno je zato vsakršno pritožbeno zavzemanje, da 4. točka izjave ne ustvarja pravnega razmerja med pravdnima strankama in da je v tem delu izjava kakorkoli neveljavna. Povedano drugače, toženka s pritožbo v zadevi po tožbi ne more doseči ponovne presoje pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju po nasprotni tožbi.
Predmetna odločitev temelji na predhodni odločitvi o predhodnem vprašanju (na zavezi toženke do tožnice iz veljavne izjave) in na pravilni uporabi Obligacijskega zakonika.
↧