Neutemeljen je pritožbeni očitek procesne kršitve pravil o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP, češ da naj bi sodišče prve stopnje na toženko prevalilo dokazno breme o negativnem dejstvu, da dobropisa ni ponaredila. Toženka, ki se je plačilu zahtevanih zneskov upirala z ugovorom, da ji je tožnica izdala dobropis v višini 4.001,60 EUR, tožnica pa je te trditve prerekala, bi morala za svoj uspeh v tej pravdi dokazati, da ji je dobropis, na katerega se sklicuje, izdala tožnica. Čeprav je sodišču o tem predložila pisni dokument, je tožnica sodišče z nasprotnimi dokazi (predvsem z zaslišanji strank in prič, pa tudi s številnimi indici) uspela prepričati, da dokumenta ni izdala ona, toženki pa tega z ostalimi dokazi ni uspelo ovreči. Ne gre torej zato, da bi ji sodišče naložilo breme dokazovanja negativnega dejstva, ampak zato, da ji s svojimi dokazi v tej pravdi ni uspelo ovreči aktualnega dokaznega uspeha tožnice.
Kakšno težo ima posamezen dokaz v razmerju do drugih dokazov, sodišče presoja glede na vse okoliščine konkretnega primera, v okviru načela proste presoje dokazov. Tako je tudi v tej zadevi prvostopenjsko sodišče sicer vzelo na znanje tudi okoliščine v zvezi z nastankom (tiskom) listine, prav tako je primerjalo vse izdane dobropise, a je glede na uspeh celotnega dokaznega postopka in glede na številne druge indice (naštete zlasti v 15. točki prvostopenjske obrazložitve), ki so vsak na svoj način potrjevali resničnost tožničinih trditev, sledilo tožnici in ne toženki.
↧
VSL Sodba I Cpg 353/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
↧
VSL Sklep I Cpg 25/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Zahteva za izvedbo naroka mora biti vedno izrecna in ne zadostuje le predlog za zaslišanje strank ali prič.
Čim sodišče presoja listine, dejansko stanje ni nesporno. Predpostavka iz 488. člena ZPP je izpolnjena le, ko sodišče opravi le zaključek - vrednotenje nespornega dejanskega stanja na zakonski dejanski stan.
↧
↧
VSC Sklep III Kp 58122/2012 - Višje sodišče v Celju
Po ugotovitvah prvega sodišča je šlo v obravnavanem primeru za izdajo odredb proti večim posameznikom (K. K., M.K., K. K., S. F., A. Z.), ki so se po izdaji prve odredbe le še podaljševale (ali razširile) za čas, ki je zakonsko omejen. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ključna presoja obrazložitve nosilne (prve) odredbe, v kateri pa mora tako, kot sicer pravilno opozarja pritožba, biti opravljena sodna kontrola, medtem ko za nadaljnje odredbe, s katerimi se ti ukrepi podaljšujejo (za določen čas) oz. razširjajo (za dodatne telefonske številke istih osumljencev), veljajo nižji standardi obrazložitve in je dovolj, da se v tem primeru te odredbe glede dokaznega standarda navezujejo na nosilne.
Drži sicer, da prvi odstavek člena 214 v času izdaje odredbe ni zahteval ugotovitve utemeljenih razlogov za sum za tak poseg, temveč le obstoj verjetnosti, kar pa ni v nobenem primeru odvezovalo preiskovalnega sodnika, da v tej smeri ne opravi sodne kontrole dokumentacije, ki jo predloži bodisi policija, bodisi državni tožilec.
Za presojo o tem, ali je bila opravljena sodna kontrola, namreč ne zadošča sklicevanje na predhodno izdane odredbe iste sodnice v tej zadevi glede ostalih prikritih ukrepov ( .., .., ..). Prav tako pa je nerazumno in napačno pojasnjevanje zaključkov prvega sodišča glede pomanjkljive obrazložitve s siceršnjim vedenjem preiskovalne sodnice in njeno seznanjenostjo s to konkretno kazensko zadevo. Razlagalno polje sodnika, ki presoja ustreznost izdane sodne odločbe mora temeljiti na predlogu pristojnega organa (ODT), ki ga za vsak primer posebej (ne glede na to, kaj je sicer imel sodnik v zavesti!) presoja glede na obstoječo predloženo dokumentacijo, izhajajoč pri tem iz pravilne pravne podlage.
Ker je torej državni tožilec oblastveni organ, ki neposredno nadzoruje organe odkrivanja, torej policijo, mora obrazložiti izdano odredbo glede izvedbe ukrepa po členu 155 ZKP glede utemeljenega sklepanja, da je konkretna oseba vpletena v izvajanje kriminalne dejavnosti. Za tožilske odredbe, ki jih obramba izloča kot nezakonite, pa ni mogoče sprejeti zaključkov o pomanjkljivi obrazložitvi, kot je ustrezno obrazložilo že prvo sodišče.
Pritožba sicer pravilno povzema, da je US RS s citirano odločbo razveljavilo celotno določbo takrat veljavnega člena 49 ZPol in tudi določbe členom 96 do 107 takrat veljavnega Pravilnika o policijskih pooblastilih z odložnim učinkom enega leta od objave te odločbe, vendar pa je nepravilno njeno naziranje, da je zaradi takšne odločitve bilo v letu 1999 izvajanje tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev, ki ga je izvajala policija po takrat veljavni določbi prvega odstavka člena 49 ZPol že ″a priori″ mogoče označiti za nezakonito. Ključni razlogi, zaradi katerih je bila sprejeta navedena odločitev US pa niso le v stopnji dokaznega standarda, kot to netočno trdi pritožba, temveč primarno v pomanjkljivi določenosti ukrepov po takrat veljavni določbi člena 49 ZPol, ki jo je smela policija uporabiti ob določenih pogojih (zlasti v vprašanju, ali se ukrep sme izvajati z enega mesta ali dinamično), kot neustrezna pa je bila ugotovljena tudi ureditev, ki je omogočala odreditev teh ukrepov glede vseh kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, brez omejitev glede na zagroženo kazen, kot problematičen pa se je izkazal tudi časovni okvir izvajanja teh ukrepov. Ni pa v tej odločbi bila problematizirana stopnja dokaznega standarda. Izrecno je namreč US poudarilo, da je cilj, ki ga je določba člena 49 takrat veljavnega ZPol zasledovala (pregon kaznivih dejanj) brez dvoma bil legitimen, medtem sredstvo za dosego le-tega ni bilo primerno. Zato so kasnejše spremembe ZKP področje izvajanja tajnega delovanja pod nadzorom policije uredile v določbi člena 155.a ZKP selektivno za kazniva dejanja iz četrtega odstavka 149.a ZKP (za t. i. kataloška kazniva dejanja), med katerimi je tudi kaznivo dejanje, ki se v tem postopku očita obtožencu.
↧
VSL Sodba I Cpg 533/2017 - Višje sodišče v Ljubljani
Glede prehoda pravic z neposrednega oškodovanca na nosilca izvajanja pravic socialnega zavarovanja se uporablja pravo kraja, kjer ima sedež nosilec pravic socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru avstrijsko pravo po sedežu tožnice, medtem ko se glede vsebine pravic in proti komu takšne pravice obstajajo (pasivna stvarna legitimacija) presojajo po slovenskem pravu.
Obseg povračil, ki jih je dolžna kriti toženka kot odgovornostna zavarovalnica določa ZOZP, ki je lex specialis v razmerju do zakonov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
V konkretnem primeru je do škodnega dogodka prišlo 28. 12. 1998, kar je pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, in tudi pred začetkom veljavnosti ZPIZ-1, ki velja od 1. 1. 2000. Resda uveljavlja tožnica povračila za čas, ko je že veljal ZPIZ-2, vendar se njegova določila ne morejo retroaktivno uporabiti za škodo, ki je le posledica dogodka iz obdobja pred začetkom njegove veljavnosti. Potencialna obveznost toženke temelji na zavarovalni pogodbi, ki se je nanašala na obdobje, ko se je zgodila prometna nesreča. Tedaj pa toženka ni imela obveznosti plačevanja vtoževanih stroškov in take obveznosti v času sklepanja pogodbe tudi ni mogla predvideti.
↧
VSL Sodba II Cp 1708/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je pravilno določena v znesku 7.500 EUR, kajti po nezgodi tožnik šepa in ima številne večje brazgotine po obeh spodnjih udih in v področju medenice.
Glede obsega tuje pomoči je bil zahtevek utemeljeno zavrnjen za obdobja, ko je bil tožnik hospitaliziran, saj mu je bila v tem obdobju zagotovljena tuja pomoč in nega v okviru institucij, zaradi česar pomoč družinskih članov ni bila objektivno potrebna.
Odškodninska terjatev iz naslova nepremoženjske škode zapade takrat, ko oškodovancu nastane škoda - kar je praviloma s koncem zdravljenja.
↧
↧
VSL Sodba I Cp 2028/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
S pravnomočno sodbo med istimi pravdnimi strankami je bilo pravnomočno ugotovljeno, da gre pri dveh vlaganjih (v celoti) za darilo I. B. v korist J. B. Ker je tako, ti vlaganji ne moreta biti hkrati (niti delno) tudi darili v korist O. B.
↧
VSL Sodba I Cp 2398/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Pravilnik (podzakonski predpis), ki predvideva povečanje stroškov toplote s količnikom 3 - za tiste lastnike, ki merjenja dejanske porabe toplote v posameznih delih stavb ne omogočajo - je skladen z zakonom. Sankcioniranje uporabnikov, ki merjenja dejanske uporabe ne omogočajo, s povečanimi stroški toplote, je primeren in sorazmeren ukrep za zagotavljanje ustavno varovane dobrine - zdravega življenjskega okolja.
↧
VSL Sodba in sklep I Cp 2137/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Ugovor pobota v pravdi ustvarja litispendenco s trenutkom, ko se nasprotna stranka z njim seznani. Ista terjatev se ne more uveljavljati v pobot v dveh pravdah ali se uveljavljati enkrat z ugovorom pobota v pravdi in drugič s samostojno (lahko tudi nasprotno) tožbo.
↧
VDSS Sklep Pdp 191/2019 - Višje delovno in socialno sodišče
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
↧
↧
VSL Sodba I Cpg 191/2019 - Višje sodišče v Ljubljani
Posebnost pri štetju roka za objavo sklica skupščine je, da ga je treba šteti nazaj od dneva dogodka, od katerega se šteje, to je od dneva, na katerega je sklicana skupščina. Ravno tako kot pri štetju roka naprej, tudi za vzvratno štetje roka velja, da rok, ki je določen v mesecih, poteče na dan, ki se po imenu in številki ujema z dnem dogodka, od katerega se šteje. Po določbi 9. člena Statuta za sklic skupščine velja, da mora biti sklicana vsaj en mesec pred dnem zasedanja. To pomeni, da ne sme biti sklicana v zadnjem mesecu pred zasedanjem, šteto po drugem odstavku 77. člena ZOR (sedaj drugi odstavek 62. člena OZ), ampak vsaj en dan izven njega.
V konkretnem primeru to pomeni, da bi bil glede na dan skupščine (5. 4. 2018), šteto vzvratno, moral biti sklic skupščine objavljen vsaj 4. 3. 2018 ali prej. Ker je bil sklic nesporno objavljen 5. 3. 2018, je bil objavljen znotraj enomesečnega roka in ne vsaj en dan izven njega. Zato je bila določba drugega odstavka 62. člena OZ v zvezi z 9. členom Statuta zmotno uporabljena.
Ne drži, da je mogoče enačiti rok 30 dni z enim mesecem. Računanje časa je določeno v 62. členu OZ in je ureditev različna pri teku mesečnih in dnevnih rokov. To se vidi v konkretnem primeru. Če bi bilo dopustno upoštevati tek 30-dnevnega roka, bi ta tekel vzvratno nazaj od zasedanja skupščine 5. 4. 2018, pri čemer se po prvem odstavku 62. člena OZ 5. 4. 2018 v rok ne šteje, bi iztekel 6. 3. 2018. Le, če bi sodišče pri presoji ničnosti skupščinskih sklepov materialnopravno lahko upoštevalo zakonski rok 30 dni za sklic skupščine, kar pa bi bilo v nasprotju z 9. členom Statuta tožene stranke, bi bila skupščina sklicana pravočasno.
↧
VSL Sodba II Cp 2415/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Pri permanentnih zavarovanjih v skladu z določbo drugega odstavka 946. člena OZ pogodba preneha z dnem zapadlosti naslednje premije pod pogojem, da je zavarovanec pravočasno (najmanj tri mesece prej) o odstopu od pogodbe obvestil zavarovalnico, pri dolgoročnih zavarovanjih pa je v skladu s določbo tretjega odstavka 946. člena OZ možen odstop od zavarovanja oziroma njeno razdrtje šele po preteku treh let od sklenitve zavarovanja z odpovednim rokom šest mesecev.
↧
VSC Sodba II Kp 40681/2015 - Višje sodišče v Celju
Prvo sodišče je v zvezi s tem v nasprotju s pritožbenimi navedbami in ob vpogledu v prekrškovni spis opr. št. ZSV 298/2012 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu pravilno zavrnilo obdolženčev zagovor o kršitvi njegovih pravic v tem prekrškovnem postopku, zlasti glede pridobitve kontrolnega dokaza o statusu M.M. v navedenem prekrškovnem postopku. Že v septembru 2013, ko je obdolženec prejel obširno obrazložitev sodne citirane odločbe Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu (opr. št. ZSV 298/2012 z dne 8. 8. 2013), zoper katero ni uspel niti z vložitvijo pobude za ZVZ, je bil nedvomno seznanjen s stališčem sodišča glede storitve prekrška po drugem odstavku člena 7 ZJRM-1 in s statusom M. M. ob storitvi prekrška. Zato ima v nasprotju s pritožbenimi navedbami prav prvo sodišče tudi, ko zaključuje, da je pisanje obdolženca v ugovoru z dne 6. 3. 2014 šteti za trditve, ne pa le za posplošene izjave, oziroma nakazovanje na možnost storitve kaznivega dejanja s strani oškodovanca.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z brezpogojno trditvijo ali z raznašanjem žaljivih dejstev, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu (″naj bi″ … ). Ob upoštevanju slednjega pa gre, kot je prepričljivo zaključilo prvo sodišče, v predmetni kazenski zadevi, ko je obdolženec v pravnem sredstvu (ugovoru), ki ga je tudi sam štel kot kazensko ovadbo, za brezpogojno izražanje trditev oziroma lastnega prepričanja o zaznanih dejstvih, katerih resničnost tekom postopka ni uspel dokazati, niti ni uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil, ne pa za zapis trditev v pogojnem naklonu, kot je bilo v primeru, ki ga obravnava navedeni judikat. Zato tudi iz teh razlogov ni mogoče pritrditi pritožbi o kršitvi kazenskega zakona.
↧
VSL Sklep I Cpg 961/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da toženi stranki ni mogoče pripisati krivde za pravdne stroške, ki so tožeči stranki nastali z njeno neutemeljeno vložitvijo tožbe pred sodiščem v Sloveniji, čeprav iz Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah izhaja, da za tak spor ne more biti pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Čeprav je tožena stranka neutemeljeno ugovarjala pristojnosti sodišča v Avstriji, s tem ni mogla zakriviti stroškov, ki so tožeči nastali zaradi njene neutemeljene vložitve tožbe v Sloveniji. Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške po krivdnem načelu, posebno še, ker gre za dva ločena postopka v različnih državah. Toženi stranki ni mogoče vzeti možnosti, da se zoper zahtevke tožeče stranke brani z vsemi razpoložljivimi ugovori. Da bi šlo za zlorabo pravic pa pritožnica ne zatrjuje. V pravdnem postopku je načelo krivde dopolnilni, ne pa temelji kriterij za povračilo stroškov. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o pravdnih stroških zato pravilno uporabilo kriterij uspeha strank v pravdi kot temeljno merilo, saj ni sprejemljivo, da bi o stroških celotnega postopka odločilo po načelu krivde.
↧
↧
VDSS Sklep Pdp 195/2019 - Višje delovno in socialno sodišče
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
↧
VSC Sodba Cpg 3/2019 - Višje sodišče v Celju
Trditev, da tožena stranka kredita ni poplačala, pomeni zatrjevanje negativnih dejstev in v pravdnem postopku velja, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Tožena stranka je torej tista, na kateri je bilo dokazno breme, da je kredit poplačala, takoj ko ga je prejela in na toženi stranki je bilo dokazno breme, da dokaže tudi to, da se je zatrjevano poplačilo nanašalo na njeno kreditno obveznost in da je bilo izvedeno v korist kreditodajalca.
Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se sodišču pripeti tedaj, če bi sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino dokazne listine v tehničnem smislu (napačno povzemanje zapisanega), ne pa tedaj, ko vsebino listine dokazno oceni.
Tožeča stranka kot subrogacijski upravičenec je skladno z določbo 275. člena OZ utemeljeno zahtevala poplačilo vtoževane terjatev in zato je sodišče pravilno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.
↧
VSL Sklep Cst 167/2019 - Višje sodišče v Ljubljani
Predlog za odpust obveznosti je pravnomočno zavrnjen, zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitve pravil postopka v postopku odpusta obveznosti, neupoštevne in višje sodišče nanje ne odgovarja.
Ustavno sodišče ni sprejelo sklepa o zadržanju tega postopka, zato ni ovir za njegovo končanje.
↧
VSL Sodba in sklep I Cpg 608/2017 - Višje sodišče v Ljubljani
Dogovor, ki sta ga sklenili pravdni stranki, ima pravno naravo pogodbe o naročilu, ki jo ureja XVII. poglavje Obligacijskega zakonika, posebej pa še Zakon o odvetništvu in Zakon o odvetniški tarifi. Tožnica, ki se je zavezala za toženko opraviti odvetniške storitve, je prevzemnik naročila, toženka, ki ji jih je naročila, pa naročitelj. In za odvetnika kot prevzemnika naročila velja, da je, če ni drugače dogovorjeno, upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Tako določa merilo iz 778. člena OZ in določbe 17. člena Zakona o odvetništvu v zvezi s 4. členom Zakona o odvetniški tarifi. Zato mora tudi toženka, ki se z odvetnikom ni dogovorila za nižje plačilo, slednjemu plačati za njegovo delo po odvetniški tarifi, določeni v takrat veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi, od tu ZOdvT.
Sistem določitve odvetniških nagrad po ZOdvT res izhaja iz pravila, po katerem naj odvetnik za celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve prejme le eno nagrado. Torej le enkrat v isti zadevi in na isti procesni stopnji. Pri izvensodnem postopku za plačilo odškodnine in pri postopku pridobitve tega spora, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za isto zadevo, primerljivo s tistimi, ki jih ZOdvT našteva v svojem 15. členu, temveč gre za bistveno enako razmerje kot je razmerje med postopkom v glavni zadevi in postopkom o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar zakon med najbolj očitnimi primeri različnih zadev našteva v svojem 16. členu.
↧
↧
VSL Sklep Rg 306/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
V obravnavani zadevi se je postopek začel z vložitvijo predloga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v januarju 2018, zato se zanj že uporablja zadnja novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E). ZPP od te novele dalje v 19. členu določa, da se sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. V konkretnem primeru se je Okrajno sodišče v Kamniku izreklo za nepristojno potem, ko je že razpisalo pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ter strankam vročilo vabila, kar je upoštevaje zgoraj navedeno prepozno.
↧
VSL Sodba I Cp 2459/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Sodišče je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v času vodenja disciplinskega postopka toženkin član, zato je toženka disciplinski postopek zoper njega vodila zakonito tako pred Disciplinsko komisijo kot v zvezi z njegovo pritožbo pred Občnim zborom.
↧
VSL Sodba I Cpg 38/2019 - Višje sodišče v Ljubljani
Pritožnik konkretnih trditev v zvezi s plačili, ki bi presegala plačila, ki jih je tožnica v tožbi že upoštevala in ki bi se nanašala na terjatev iz tega postopka, ni dal. Ker je tožnica prerekala plačila v večjem obsegu, je bilo na pritožniku trditveno breme, da natančno pojasni in navede plačila, ki jih je opravil, tj. kdaj, koliko in katero obveznost je plačal, pa tožnica tega v tožbi ni upoštevala. Tega bremena pritožnik ni zmogel (212. člen ZPP), zato bi sodišče storilo relativno bistveno kršitev pravil postopka, če bi izvedlo predlagani t.i. poizvedovalni dokaz (pridobitev podatkov o prometu na tožničinem transakcijskem računu za dobo treh let).
↧