Določilo prvega odstavka 35. člena ZMed je povsem jasno: obravnava o tožbi za objavo popravka se omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka. Ta dejstva pa so, kot pravilno ocenjuje in obrazlaga že prvo sodišče, opredeljena v 31. členu ZMed. Zavrnitev zahtevka je glede na določilo drugega odstavka 35. člena možna le, če se ugotovi, da ni prizadeta pravica ali interes tožnika, ali če je podana kakšna druga okoliščina, zaradi katere popravka po zakonu (prvi odstavek 31. člena ZMed) ni treba objaviti. Z ugotavljanjem in ocenjevanjem resničnosti objavljenih navedb, glede katerih se zahteva objava popravka, se torej sodišče v tovrstni pravdi ne sme ukvarjati.
↧
VSL Sodba I Cp 1397/2007 - Višje sodišče v Ljubljani
↧
VSM Sklep II Kp 52940/2012 - Višje sodišče v Mariboru
Osebne družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni zapora so eden od pogojev, ki določajo nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, vendar jih po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ne gre ocenjevati na način, po katerem neposredna izvršitev kazni ali izvršitev, ki bi bila nadomeščena z delom v splošno korist, ne bi bila mogoča.
↧
↧
VSM Sklep I Kr 42426/2018 - Višje sodišče v Mariboru
Okoliščine, ki so navedene v predlogu okrajne sodnice, dajejo podlago za zaključek, da so podani tehtni razlogi, ki utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti.
↧
VSRS Sodba in sklep X Ips 336/2017 - Vrhovno sodišče
Obrazložitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve o povezanih osebah zadosti standardu obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje v upravnem sporu. Iz obrazložitve je razvidno, kateri so bili odločilni razlogi za prepričanje sodišča v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in pravne subsumpcije le-tega pod uporabljene norme materialnega prava glede vprašanja, ali sta revidentka in družba T. povezani v smislu opredelitve povezanih oseb iz 2. točke prvega odstavka 16. člena ZDDPO-2. Razvidno je tudi, da je sodišče upoštevalo vse bistvene navedbe stranke glede tega vprašanja in se do njih tudi opredelilo. Zgolj nestrinjanje s presojo sodišča o neutemeljenosti tožbenih ugovorov, s katerimi je nasprotovala ugotovitvi, da gre za povezani osebi, pa te kršitve tudi ne more utemeljiti.
Neutemeljeni so revizijski ugovori v zvezi z izbiro metode za določitev primerljive tržne cene, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je davčni organ za metodo stopnje čistega dobička (t. i. metodo TNMM) odločil prav zaradi pomanjkanja podatkov za uporabo metode primerljivih prostih cen, revidentka pa ne trdi, da kakšen drug kriterij pri izbiri metode ni bil upoštevan. Nenazadnje je revidentka z uporabo metode TNMM med davčnim inšpekcijskim postopkom tudi soglašala.
Stališče sodišča prve stopnje, da se po 7. točki 74. člena ZDDPO-2 kot prikrito izplačilo dobička šteje tudi izplačilo osebi, ki je posredno povezana z izplačevalcem, je pravilno, vendar dejansko stanje, ugotovljeno v davčnem inšpekcijskem postopku ne daje podlage za ugotovitev, da je tudi v obravnavani zadevi šlo za prikrito izplačilo dobička.
↧
VSRS Sodba I Up 173/2018 - Vrhovno sodišče
Načelo največje otrokove koristi, glede na svojo pravno naravo (gre za pravno načelo in ne za pravico) ne more preprečevati izvrševanja polja proste presoje države glede nadzora nad vstopom in bivanjem tujcev, ki so otroci in ne vpliva na dokazni standard glede realnosti tveganja resne škode v primeru vrnitve otrok v izvorno državo, saj pristojni organ nima večjega bremena dokazovanja, kot v zadevah, ko gre za polnoletne prosilce.
Zgolj dejstvo, da je nekdo pripadnik romske skupnosti, ne zadošča za ugotovitev obstoja dejanj preganjanj v smislu socialno ekonomske diskriminacije. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da bi bil zaradi svoje narodnosti (razlog preganjanja je lahko tudi narodna pripadnost) žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki bi imelo lastnosti dejanj preganjanja oziroma da bi bil zaradi svoje narodnosti deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov.
Tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj zgolj slabe življenjske razmere v izvorni državi oziroma tamkajšnje slabše socialne storitve, ne morejo biti podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Slabih življenjskih razmer v izvorni državi namreč (kot je razvidno tudi iz sodne prakse ESČP) ni mogoče enačiti s pojmom mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in tudi ne morejo predstavljati resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Razlogi, zaradi katerih jim je sodišče prve stopnje priznalo subsidiarno zaščito zato temeljijo le na sočutju in humanitarnosti, kar po mnenju SEU ne sodi na področje uporabe Kvalifikacijske direktive II.
↧
↧
VDSS Sodba Pdp 149/2019 - Višje delovno in socialno sodišče
Glede na tožbene navedbe (da je bil tožnik v spornem času vključen v organiziran delovni proces in je nepretrgano opravljal delo; da je prejel plačilo za delo...) je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi v spornem času in da ga je tožena stranka dolžna za to obdobje prijaviti v socialna zavarovanja in mu urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci.
↧
VDSS Sklep Pdp 340/2018 - Višje delovno in socialno sodišče
Sodišče prve stopnje je ugotovitev o tem, da tožnik ni bil imenovan na funkcijo direktorja, in da posledično ni mogel opravljati dela, vezalo na pravnomočni sodbi v gospodarskem sporu. Utemeljitev v izpodbijani sodbi, da je delovno sodišče vezano na pravnomočni sodbi ni pravno sprejemljiva zaradi načela subjektivnih mej pravnomočnosti, saj tožnik v obeh navedenih zadevah ni bil stranka. Kot izhaja iz navedb tožnika in podatkov spisa, tožnik v navedenih zadevah do pravnomočnosti sodnih odločb ni imel možnosti sodelovati. Zato je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS oziroma očitana kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
↧
VSK Sodba II Kp 8451/2014 - Višje sodišče v Kopru
Gleda na to, da v sodbi, s katero je bil soobtoženi spoznan za krivega istega kaznivega dejanja, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek ni bil prisojen, plačila premoženjskopravnega zahtevka pa tudi ni mogoče naložiti neznanemu sostorilcu, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je premoženjskopravni zahtevek naložilo v plačilo obtoženemu. Zato očitano nasprotje ni podano. Pritožnik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. Ker pa izpostavlja le posamične navedbe oziroma stavke iz izpodbijane sodbe, spregleda pa celotno obrazložitev oziroma spregleda, da sodišče prve stopnje presoje ni opravilo le na podlagi posamičnih dokazov (dejstev in okoliščin), ki jih izpostavlja pritožnik, ampak tudi na podlagi ter v povezavi z drugimi dokazi (dejstvi in okoliščinami), je zato, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ob pravilni dokazni oceni v skladu s prvim odstavkom 18. člena in drugim odstavkom 355. člena ZKP, mogoče sprejeti le zaključke, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in jih utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi.
↧
VSM Sklep II Kp 42894/2018 - Višje sodišče v Mariboru
V zahtevi za preiskavo opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, saj iz opisa ni razvidno, ali bi ga naj obdolženec storil z aktivnim splošno nevarnim ravnanjem ali z opustitvijo. Ker v opisu dejanja niso povzeti niti abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, pa takšen opis dopušča razlago, da je osumljenec z nepravilno izgradnjo ravnal aktivno z nevarnim dejanjem oziroma sredstvom, in hkrati, da je z nepravilno izgradnjo opustil določena dejanja, ki bi jih sicer moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja.
↧
↧
VSM Sodba II Kp 8627/2014 - Višje sodišče v Mariboru
Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi podana zgoraj navedena povezava med kasneje odkritim kaznivim dejanjem poslovne goljufije obdolženca, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in pred tem obravnavanim nadaljevanim kaznivim dejanjem poslovne goljufije, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22444/2015 z dne 12. 1. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 22444/2015 z dne 9. 1. 2018. Natančna primerjava opisov dejanj obeh sodb pokaže, da gre za ista izvršitvena dejanja obdolženca, ki so tudi časovno povezana. Zakonska rehabilitacija (ob izpolnjenih pogojih) namreč nastopi, četudi sodba iz kazenske evidence fizično ni izbrisana. Ker obdolženi I. V. v času teka zastaralnega roka ni storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanja (obsojenec je bil sicer kasneje obsojen še za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije (glej točki 4 in 6), vendar je bilo to kaznivo dejanje izvršeno pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja), je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje zastaral 15. 11. 2018, to je v času po izreku prvostopenjske sodbe in pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču.
↧
VSM Sodba III Kp 58303/2018 - Višje sodišče v Mariboru
Glede denarne kazni se pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da obdolženčeve premoženjske razmere niso ugodne, vendar te ne določajo njene višine. Določata jo teža dejanja in storilčeva krivda (prvi odstavek 49. člena KZ-1), ki sta bili po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljeni, obdolženčeve premoženjske razmere pa so bile po razumljivih razlogih sodbe upoštevane pri določeni višini posameznega dnevnega zneska.
↧
VSL Sklep I Cp 65/2019 - Višje sodišče v Ljubljani
Sodišče prve stopnje je v okvir priznanih pravdnih stroškov tožene stranke nepravilno zajelo stroške za konferenco s stranko po tarifni številki 39/1 Odvetniške tarife (OT) in za pregled listin po tarifni številki 39/2 OT. Obe storitvi sta bili opravljeni v zvezi s sestavo odgovora na tožbo (za potrebe sestave odgovora na tožbo), kar pomeni, da ne gre za samostojni storitvi, temveč za storitvi, ki sta že zajeti v storitvi po tarifni številki 19/1 OT. Tožena stranka zato ni upravičena do povračila stroškov za navedeni storitvi tudi po tarifni številki 39 OT.
Podlago za odmero pravdnih stroškov predstavlja tudi določba petega odstavka 17. člena ZOdv, skladno s katero je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.
↧
VSM Sklep I Cp 37/2019 - Višje sodišče v Mariboru
Presojo o tem, ali je določena parcela kot pripadajoče zemljišče namenjena za redno rabo zgolj ene ali več nepremičnin skladno z 8. členom v zvezi s 7. členom ZVEtL, vse v zvezi s 30. členom ZVEtL, je potrebno opraviti glede na dokončno umeščenost predmetne večstanovanjske stavbe v urbano mestno okolje, kakršna je podana še tudi dandanes.
↧
↧
VSL Sodba in sklep II Cp 2514/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Med pravdnima strankama ni obstajala taka skupnost, ki bi ob razpadu utemeljevala vrnitev daril po določbi 84. člena ZZZDR ter da prekinitev zveze ne nasprotuje morali, zato v konkretnem primeru tudi ni (bilo) mogoče govoriti o preklicu darila v smislu 540. člena OZ. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tako presojalo utemeljenost dela zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno (v skupni višini 29.081,09 EUR) in pri tem izhajalo iz 190. člena OZ, ki dolžnost vrnitve nalaga tistemu, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega.
Vrhovno sodišče je v letu 1987 sprejelo pravno mnenje, kjer je zapisalo, da je nagib pri darilni pogodbi lahko tako pomemben, da preide v pravno podlago (kavzo) pogodbe, saj sicer do darila ne bi prišlo. Če je zaradi kasnejših okoliščin pravna podlaga darila odpadla, je s tem posel prenehal veljati, darovalec pa je pridobil možnost uveljaviti kondikcijski zahtevek.
V zadevi II Ips 218/2017 je Vrhovno sodišče odstopilo od dosedanje sodne prakse, ki je temeljila na gornjem mnenju.
Poznejši odpad pogodbene podlage (kavze), ki je v trenutku, ko je bila pogodba sklenjena (tj. v sklenitveni fazi), obstajala in ni bila nedopustna, ter je obstajala tudi v izpolnitveni fazi, ne more privesti do naknadnega prenehanja veljavnosti (ničnosti) pogodbe, s tem pa tudi ne do utemeljenosti tožbenega zahtevka na vrnitev danega na podlagi kondikcije. Povedano še drugače, odpadla podlaga darilne pogodbe zaradi naknadno odpadlega nagiba za njeno sklenitev (prenehanja razmerja pravdnih strank) ne more učinkovati za nazaj in povzročiti naknadne ničnosti pogodbe.
↧
VSL Sklep II Cp 684/2019 - Višje sodišče v Ljubljani
Sprejem osebe (posameznika z duševno motnjo) v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve je dopusten na podlagi sklepa sodišča, če so izpolnjeni pogoji za sprejem iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr.
Nasprotni udeleženec ima duševno motnjo, poleg tega je tudi gibalno oviran, zaradi česar je vezan na uporabo invalidskega vozička ter potrebuje stalni nadzor in popolno pomoč pri vseh aktivnostih, predvsem pa fizično omejitev možnosti izhodov.
Potrebe oseb (upravičencev do institucionalnega varstva) po stalni oskrbi in varstvu ter nujnost ukrepanja imajo prednost pred zadržki v zvezi s prostorskimi in kadrovskimi težavami socialno varstvenih zavodov.
Prvo sodišče se ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev pri odločanju o tem, v katerega od posebnih socialno varstvenih zavodov naj se sprejme nasprotnega udeleženca.
Glede na to, da so po podatkih spisa vsi posebni socialno varstveni zavodi prezasedeni, bi bilo treba opraviti primerjavo med njimi z vidika preobremenjenosti njihovih kapacitet. Te primerjave prvo sodišče ni opravilo, ker je to okoliščino zmotno presodilo kot nebistveno v zadevi. Prav ta primerjava bi lahko pokazala, kateri socialno varstveni zavod je najmanj preobremenjen in bi bil zato v opisanih razmerah sprejem nasprotnega udeleženca v ta socialno varstveni zavod še najmanj slaba rešitev.
↧
VSL Sodba II Cp 2516/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Toženka se je z dednim dogovorm zavezala poplačati vse zapustnikove dolgove, torej tudi tiste, ki bi sicer sorazmerno odpadli na oba tožnika. Zaradi neizpolnitve te pogodbene zaveze tožnikoma odgovarja za škodo po drugem odstavku 239. člena OZ.
↧
VSM Sklep I Cp 348/2019 - Višje sodišče v Mariboru
Vročitev stranki se šteje za opravljeno šele tedaj, ko ji sodišče vroči sodno pošiljko v konkretnem sodnem postopku in ne takrat, ko ena stranka drugo obvesti o opravljenem dejanju sodišča.
↧
↧
VSL Sklep I Cp 203/2019 - Višje sodišče v Ljubljani
Pravni posli, katerih predmet je razpolaganje s skupnimi deli stavb, so absolutno nični, česar morebitna dobra vera kupca ne more sanirati.
Dobra vera kupca ni bila podana, saj parcele v naravi predstavljajo parkirišča, ki so jih in jih še vedno uporabljajo stanovalci stanovanjske soseske, kar je pri pridobitelju nedvomno moralo vzbuditi dvom v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja prodajalca takšnih parcel. Zato o izjemi iz četrtega odstavka 44. člena ZVETL-1 ni mogoče govoriti in velja, da je zemljišče, ki ga je sodišče ugotovilo kot pripadajoče, last lastnikov stavbe.
↧
VSM Sodba II Kp 19488/2016 - Višje sodišče v Mariboru
Določba 324. člena KZ-1 je bila z novelo KZ-1B spremenjena in so sedaj kršitve cestnoprometnih predpisov v prvem odstavku 324. člena določene alternativno, pri tem pa v skladu s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 že vožnja pod vplivom alkohola, v konkretnem primeru z najmanj 0,69 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, zadostuje za nastanek neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe. Zato vzročne zveze s smeri, kot to pričakuje pritožba, ni potrebno posebej ugotavljati.
↧
VSL Sodba II Cp 2549/2018 - Višje sodišče v Ljubljani
Ne glede na to, da je položaj izvedenca, postavljenega v drugem sodnem postopku, v bistvenem enak kot položaj izvedenca, angažiranega prav za potrebe konkretnega postopka, je odločilno to, da tožnica ni soglašala z uporabo mnenja. Načelo kontradiktornosti namreč stranki zagotavlja tudi pravico, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da izvedencu postavlja vprašanja ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Vse to pa tožnici, ki ni bila stranka kazenskega postopka, ni bilo omogočeno.
Izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti obeh udeležencev nesreče je vprašanje vzročne zveze, vprašanje torej, katero ravnanje ima odločilno težo in katero je tisto, ki pomeni odločilen vzrok nastanka škode. V konkretnem primeru je na dlani, da je toženec s tem, ko je zavil levo, zaprl pot naravnost vozečemu vozilu, ki ga je upravljal B. in zato, saj je nepravilno ocenil razdaljo in hitrost tega vozila, krivdno povzročil nevarno situacijo. Po drugi strani pa je k nesreči prispeval tudi voznik B., ki je vozil naravnost, saj je bistveno prekoračil dovoljeno hitrost. Po utrjenem stališču sodne prakse v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravil o prednostni cesti in pravilo o primerni hitrosti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, nosi večji delež odgovornosti. Ob upoštevanju takšnega stališča in ob dejstvu, da je voznik B. občutno prekoračil dovoljeno hitrost, s čimer je huje kršil pravila o omejtvi le-te, toženec pa je kršil pravilo o prednostni cesti, vozil pa je tudi pod vplivom alkohola, je presoja sodišča prve stopnje, da je njuna odgovornost enaka, pravilna.
↧